Žajbelj, s svojimi sijočimi listi in značilnim vonjem, seže globoko v zgodovino kot rastlina, ki ne le očara s svojo aromo, temveč tudi navdušuje s svojimi mnogoterimi koristmi. Skozi stoletja so ga častili in uporabljali številni ljudstva po vsem svetu, od antičnih civilizacij do sodobnega obdobja.

Njegova vloga seže preko kulinarike, saj se uporablja za izboljšanje okusa jedi, do zdravilnih lastnosti, ki so jih cenili že v antiki. V tem prispevku bomo raziskali fascinantno zgodovino žajblja, razkrili njegovo vlogo v različnih kulturah ter razkrili, zakaj še danes ostaja ena najljubših zelišč v zeliščni zakladnici človeštva.


Zgodovina žajblja

Salvia officinalis je rastlina, ki spada v skupino ustnatic, izvira pa iz Sredozemelja. Predvsem ga najdemo v obmorskih krajih, vsekakor pa zelo dobro raste in prezimi tudi pri nas. Ob dobrih pogojih se odlično razrase in razbohoti na gredi. Žajbelj je poznan tako v kuhinji kot zdravilna rastlina. Cesar Karel Veliki je recimo ukazal gojeni gojenje žajblja ob svojem cesarstvu.  Na samostanskih, grajskih in kmečkih vrtovih je našel ob vinski rutici svoje mesto tudi žajbelj.

Žajbelj je imel velik ugled tudi v srednjem veku in že takrat je izšla okoli 400 strani debela knjiga o njegovi uporabi in zdravilnih učinkih.

Indijanci v Severni Ameriki so uporabljali divji žajbelj (Salvia apiana) v verskih obredih in za zdravljenje. Žajbelj je bil pomemben del tradicionalne medicine tudi za nekatere staroselske skupnosti v drugih delih sveta.


Kako žajbelj prepoznamo, nabiramo in sušimo

Žajbelj je nizek, aromatičen grm, zraste do 60 centimetrov visoko, ima majhne in podolgovate, debele, zgoraj sivo zelene in žametne, spodaj dlakave liste, ki imajo močan, za žajbelj značilen vonj. Poleti požene v gostih klasastih socvetjih vijolično - modre cvetove. V zdravilne namene in tudi za kuhinjo nabiramo mlade poganjke in liste, poleti ali jeseni., preden se pojavijo cvetovi.

Sušimo jih v senci, hitro, da ne izgubijo svoje zdravilnosti, večkrat jih obrnemo. Posušene liste lahko shranimo v temno posodo ter jih uporabljamo za čaje, prevretke.

Iz žajblja pridobivajo tudi eterično olje, pripravljajo tekoče izvlečke in tinkture, v prahu pa dobimo žajbelj v obliki kapsul. Listi žajblja vsebujejo veliko zdravilnih učinkovin, med katerimi so najpomembnejša eterična olja, vsebujejo favonoide -antioksidanti, ki poživljajo krvni obtok, fenole kot sta kofeinska in rožmarinska kislina in čreslovine. V eteričnem olju žajblja so tujon, cineol, terpeni. Sam žajbelj ni občutljiva rastlina, kar se tiče kvalitete tal.


Kako lahko žajbelj vzgojimo sami

Rad ima sončno lego, dobro odcedila nevtralna do alkalna tla; je pa zelo občutljiv na mraz in veter. Vzgojimo ga zlahka iz potaknjencev, dobro pa je, da ga vsake tri leta presadimo, saj drugače rad odmre, če je predolgo na enem mestu. Poznamo več vrst žajblja. V hladnejšem podnebju se gojita dve vrsti: trikrpi žajbelj (salvia trifoliata) in širokolisti žajbelj. Sicer pa poznamo še celo vrsto okrasnih žajbljev.

NARAVNO MILO Z ŽAJBLJEM JE ODLIČNA REŠITEV ZA OBČUTLJIVO KOŽO


Recepti z žajbljem


Žajbljevo vino

V l litru sladkega vina namočimo 80 gramov zrezanih Žajbljevih listov. Vse dobro zapremo, postavimo na kuhinjsko polico ter pustimo stati 10 dni. Tako dobljeno zdravilo jemljemo vsak dan in to I veliko žlico po jedi.

Žajbljev čaj

Dve žlički posušenih ali svežih žajbljevih listov prelijemo z dvema skodelicama vrele vode, pustimo vreti do tri minute, pokrijemo in pustimo stati 10 minut. Nato precedimo. Dnevno lahko spijemo od dve do tri skodelice čaja. Tako pripravljen mlačen čaj je primeren tudi za grgranje, saj ima močan antiseptični učinek.

Žajbljevi bonboni

V kozici stopimo 1/4 kg sladkorja, dokler ne postane lepljiv. Pazimo, da ga z ognja odstranimo še preden preveč ne porjavi. V sladkor vmešamo 25 drobno nasekljanih žajbljevih listov oziroma še bolje, koncentrat prevretka. Tega dobimo tako, da 50 g žajbljevih listov prelijemo s 200 ml vode in to kuhamo 20 minut tik pod vreliščem. Preden ga vmešamo v sladkor, ga precedimo in vse skupaj še malce kuhamo, tako da se kapljica sirupa v vodi strdi. Maso zlijemo na nameščen pekač in počakamo, da se masa malce ohladi. Potem pa iz nje oblikujemo bonbončke. Te postavimo na peki papir in počakamo, da se ohladijo.

Žajbljeva tinktura

V steklenico damo 100 g suhih žajbljevih listov in 900 g alkohola oziroma 200 g svežih listov in 800 g alkohola (od 2O- 70 odstotnega) in vse skupaj shranimo za 21dni na sobni temperaturi. Potem tinkturo precedimo in jo shranimo v temno steklenico. Čez teden dni vsebino še enkrat prelijemo in odstranimo usedlino.


V zaključku se izkaže, da žajbelj ni le preprosto zelišče, ampak dragocen zaklad, ki ga prenašamo skozi stoletja. Zgodovina, bogata z uporabnostjo in zdravilnimi lastnostmi, priča o vsestranskosti te rastline, ki je našla svoj prostor tako v kuhinji kot tudi v zdravilstvu. Zato vas vabim, da odkrijete čare žajblja na lastni koži. Posvetite trenutek in si privoščite žajbljevo mazilo - popolno združenjenaravnih sestavin, ki nežno negujejo in pomirjajo vašo kožo.

Preizkusite to starodavno moč narave, ki je še vedno cenjena in priljubljena. Vaše telo si zasluži najboljše, zato mu podarite darilo narave in doživite edinstveno dobrodejno moč žajblja. Vaša koža vam bo hvaležna, vaše čute pa bo prevzel blagodejni vonj te izjemne rastline. Preizkusite žajbljevo mazilo danes in dovolite naravi, da poskrbi za vaše dobro počutje.

KLIKNI IN NAROČI NARAVNO MAZILO Z ŽAJBLJEM ZDAJ


Opozorilo Dnevna količina žajblja naj ne preseže 10 gramov. Žajbljevih listov ne smemo uporabljati predolgo časa. Redno pitje žajbljevega čaja se odsvetuje doječim materam, nosečnicam in hipotoničnim bolnikom. Žajblja in pripravkom ne dajajte otrokom. Tinktura žajblja, narejena iz alkohola močnejšega kot 30 %, je v Evropski uniji prepovedana za notranjo uporabo. Vzrok je strupeni tujon. Eterično olje žajblja ne uživajte!